Protestantska književnost se je začela s Trubarjem in se z njim skorajda tudi končala. Ob njem so delovali predvsem tisti, ki jih je večinoma učil sam Trubar. Glavni slovenski protestantski pisci so: Dalmatin, Bohorič, in Krelj.


Sebastjan Krelj (1538-1567) iz Vipave je napisal 11 pesmi, Otročjo biblijo leta 1566 in prvi del Postile slovenske leta 1567. Prva knjiga je bila namenjena šoli in vsebuje poleg drugega tudi katekizem v petih jezikih, druga prinaša poljudno razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev. Jezikovno in pravopisno pomenijo ti spisi v primeri s Trubarjevimi velik napredek, ker je bil Krelj jezikoslovno bolj izobražen. Zlasti je treba poudariti čistejši jezik, dosleden črkopis (glede sičnikov in šumnikov), uvedel pa je tudi rabo naglasnih znamenj.

Jurij Dalmatin (okoli 1547–1589) se je že med študijem v tujini odločil za prevajalca svetega pisma. Vadil je pri svojem učitelju Trubarju.  Že v letih 1575–1580 je natisnil v Mandeljčevi tiskarni v Ljubljani nekatere svetopisemske knjige. Ko je po dolgem prizadevanju pridobil kranjske, štajerske in koroške deželne stanove za izdajo celotnega svetega pisma.  Biblija je izšla v Wittenbergu z letnico 1584.  Razen tega je napisal še molitvenik, katekizem in pesmarico.

Dalmatinova Biblija je največje in najpomembnejše delo vsega slovenskega protestantizma. Biblija je uveljavila Kreljeve jezikovne reforme in ostala v rokah slovenske duhovščine še 200 let.

Adam Bohorič (okoli 1520–okoli 1599) je bil iz okolice Krškega. Bil je ravnatelj stanovske latinske šole v Ljubljani in kasneje tudi deželni šolski nadzornik. Za šolo je priredil latinsko-nemško-slovenski abecednik in slovarček (okoli leta 1580), a zaslovel je po svoji slovnici Arcticae horulae (Zimske urice), ki je izšla 1584 v Wittenbergu. Čeprav je bila slovnica strokovno slaba, ker gre le za prireditev latinske slovnice, je bil njen pomen velik: slovenščina je dobila znanstveni dokument svoje knjižne rabe. Obširen uvod, ki govori o Slovencih kot o delu velike slovanske skupnosti, pa je budil narodno zavest naših izobražencev.
Po njem se imenuje bohoričica, čeprav ima zanjo največ zaslug Dalmatin.

Tesna povezanost s slovenskim okoljem pa Trubarju ni preprečevala gibanja in delovanja v evropskih razsežnostih in samozavestnega razgledovanja med najvplivnejšimi osebnostmi tistega časa (Erazem Rotterdamski, kralj Maksimilijan II, škof Peter Bonomo, teologa Matija Flacij in Jakob Andreae).

Erazem Rotterdamski (1467-1563) je na univerzi v Cambridgu poučeval staro grščino; med bivanjem v Angliji je napisal svoje najslavnejše delo Hvalnica norosti.

Peter Bonomo – tržaški škof, humanist in pristaš reforme katoliške cerkve, vzgojitelj in pokrovitelj Primoža Trubarja; v svojem krogu je razlagal Erazmova dela, tudi v slovenskem jeziku. Brali so tudi Lutrova, Zwinglijeva in Calvinova dela.

Koprski škof Peter Pavel Vergerij je sprejel protestantizem in zato 1549 pobegnil na nemško, sodeloval je s Trubarjem pri širjenju knjig.

Ivan Ungnad – koroško štajerski plemič, nekdanji  štajerski deželni glavar, ki se je pred habsburško oblastjo umaknil v protestantski del nemške države in postal mecen slovenskih in drugih južnoslovanskih piscev protestantskih knjig. V Urachu je ustanovil biblijski zavod, kjer je Trubar postal prvi ravnatelj.

Žiga Herberstein  – slovenski diplomat, kot cesarski predstavnik je potoval po mnogih evropskih deželah in dvakrat obiskal Rusijo.

Janez Mandelc –  tiskar in knjigotržec, ki je leta 1575 ustanovil v Ljubljani prvo tiskarno.