-->
Domov / Trubarjev čas / Reformacija SLO ENG
Trubarjevo leto
O Trubarju
Trubarjev čas
Koledar dogodkov
Novice
Publikacija
Povezave
Zanimivosti
Kmečki upori, humanizem in reformacija


Čas od konca 15. do konca 16. stoletja je na Slovenskem čas velikih kmečkih uporov, obrambe pred Turki, nastanka novih mest, čas humanizma in protestantske reformacije, ki ima za razvoj slovenskega naroda odločilen pomen.

 


Kmečki upori


Vzroki za kmečke upore so bili številni: uvedba novih direktnih davkov deželnemu knezu, spreminjanje starih fevdalnih dajatev v nove, manj ugodne oblike (npr. uvajanje tlake), ki so kmetu preprečevale vsakršno možnost izboljšanja položaja, nezadovoljstvo s slabo obrambo dežele, zaradi česar je najbolj trpelo kmečko prebivalstvo.


Prvi so se začeli upirati kmetje na Koroškem. Porazili so jih poleg gospode še Turki, ki so prav takrat pridrli čez Predel na Koroško.


V prvih mesecih leta 1515 je na Kranjskem zrasla velika kmečka zveza, ki se je razširila tudi na Štajersko in na kras, zato ta upor imenujemo vseslovenski. To je bil  upor »za staro pravdo« (pravice napisane v urbarijih). Po brezuspešni pritožbi pri cesarju Maksimilijanu so kmetje požgali več gradov in zavzeli celo Brežice. Računa se, da je bilo spomladi leta 1515 na višku punta v puntarijo vključenih približno 80.000 podložnikov. Plemstvo je prosilo za pomoč cesarja. Ta je sredi junija poslal najemniško vojsko, ki je porazila kmečke upornike. Sledila je kruta kazen in kmetje so morali odslej plačevati poseben »puntarski davek«.


Iz slovenskega kmečkega upora so ohranjene na nemškem tiskanem letaku prve slovenske tiskane besedi, ki so bile geslo upornikom »stara pravda« in »leukup, leukup, leukup uboga gmaina«.


Leta 1572 je izbruhnil največji kmečki upor na Slovenskem in Hrvaškem zaradi nasilja madžarskega graščaka Tahija. Uporniki so zahtevali občno svobodo in enakost stanov, splošno davčno in vojaško dolžnost ter ukinjanje carin in mitnic. V Zagrebu so hoteli postaviti posebno cesarsko vlado, ki bi pobirala davke in branila mejo pred Turki. Februarja leta 1573 je bila kmečka vojska pod Gubcem na Stubiškem polju pobita. Mnogo upornikov je bilo pobešenih in voditelji usmrčeni.


Kmečki upori so se na Slovenskem nadaljevali z večjo ali manjšo intenzivnostjo še celih 250 let, vse do odprave fevdalizma.

 


Vplivi renesanse in humanizma


Živahen pretok trgovine in ljudi skozi slovenske dežele je vanje v drugi polovici 15. in v začetku 16. stoletja prinašal tudi renesančne in humanistične ideje. Tudi iz slovenskih dežel so ljudje študirali na univerzi na Dunaju ter na nemških in italijanskih univerzah. Večina prebivalstva je bila nepismenega, pisati so znali le redki fevdalci. Pomembni izobraženci, povezani s slovenskimi deželami so bili humanistično izobraženi: Slatkonja (v 16.stoletju vodja cesarjevih dvornih pevcev in glasbenikov, imenovan za dunajskega škofa), Žiga Herberstein (je potoval kot cesarski predstavnik po mnogih evropskih deželah in dvakrat obiskal Rusijo), Peter Bonomo  (povezal krog humanistov na Dunaju z začetki reformacije v slovenskih dežalah), profesor filozof Matija Hvale (zavzemal se je za humanistično reformo študija filozofije na univerzi in kot prvi Slovenec napisal filozofsko delo nominalistične usmeritve).

 


Reformacija


Reformacija, ki je v Nemčiji dosegla vrh v dvajsetih leti 16. stoletja, se je na slovenskem ozemlju pojavila razmeroma pozno, vendar je bila za Slovence izjemnega pomena. To obdobje je postavilo temelje slovenskega knjižnega jezika in prineslo Slovencem prvo slovensko tiskano knjigo leta 1550 in leta 1584 slovenski prevod biblije. Leta 1575 pa je bila med Slovenci ustanovljena tudi prva tiskana.


Reformacija je versko prenovitveno gibanje v 16. stoletju, ki je privedlo do oblikovanja protestantizma in do razdelitve zahodnega krščanstva.


Protestantizem je ena od treh glavnih usmeritev v krščanstvu (poleg katolicizma in pravoslavja). Ime je dobil po protestu za reforme. Že v srednjem veku so se začela številna reformna gibanja za prenovo cerkvenega in verskega življenja. Katoliška cerkev je bila ena najmočnejših sil fevdalnega sveta v Evropi. Vsak poskus spremembe družbene ureditve pa je pomenil upor proti božji volji. Proti nepravilnostim cerkve je nastajal vse večji odpor med ljudstvom. Tudi humanizem in renesansa sta prinesla drug pogled na človekovo bivanje. V znanosti,  kulturi in umetnosti se je krepilo zanimanje za človeka.


Tudi tisk, izum 15. stoletja,  je širil nove misli po Evropi. Izšle so številne izdaje svetega pisma. Izobraženci so poskušali sami najti pravilno pot h krščanstvu.


Začetnik protestantizma je bil Nemec Martin Luter. Ko se je 1517. leta uprl prodajanju odpustkov, ki jih je prodajal papež za stroške gradnje nove cerkve Svetega Petra v Rimu, je žel široko odobravanje. Lutrov nauk se je med Slovenci pojavil okrog leta 1530 in se uspešno razvijal do leta l560,  po tem pa začel upadati. Prevladoval je med plemstvom in v mestih, manj med kmeti.


Zaradi protestantskih načel, verske in domoljubne vneme protestantov se je razvil slovenski knjižni jezik, saj je ideja protestantizma – da beri vsak vernik sveto pismo v razumljivem jeziku, kar silila h kulturnemu delu v slovenski besedi. Trubarju ob bok se je postavila vrsta slovenskih protestantov, ki so napisali in prevedli vrsto pomembnih knjig, s katerimi so Slovence tedaj dvignili v krog razvitih kulturnih narodov Evrope. Politično in materialno je delovanje slovenskih protestantov podpiralo veliko meščanstva in tudi mnogi plemiči.


Zaradi protireformacije je bil na Slovenskem protestantizem zatrt, ohranil se je v delno v Prekmurju in na Koroškem.

 


Povzeto po:
dr. Janko Prunk/Martin Ivanič: Osamosvojitev Slovenije s kratkim orisom slovenske zgodovine, Ljubljana 1996; Zgodovina Slovencev , Ljubljana, 1979