Trubar je bil na višku svoje cerkvene kariere pod okriljem Katoliške cerkve, star 39 let, kanonik ljubljanske stolnice, s službenim mandatom v Šentjerneju na Dolenjskem, ko je z Dunaja v Ljubljano prišel cesarjev ukaz, da ga skupaj z drugimi tremi somišljeniki zaradi novih verskih nazorov aretirajo in zaprejo. Pisalo se je leto 1547. Trubar se je aretaciji izmaknil in pobegnil v Nürnberg, na Nemško. Teolog Vid Dietrich ga je pripravil za prestop v Evangeličansko cerkev in mu priskrbel novo delovno mesto evangeličanskega pastorja v bližnjem Rothenburgu nad Taubero. Ko je nastopil službo v tamkajšnji špitalski cerkvi, je imel natanko 40 let. Naslednje leto, 1549, se je poročil z Barbaro Sitar, ki je za njim prišla iz Kranja, ustanovil družino in kmalu spočel ne le prvega otroka, ampak tudi prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, ki sta bili konec leta 1550 natisnjeni v Tübingenu.

Je to drugi in drugačni Primož Trubar kakor tisti, ki je prej živel na Slovenskem? Le na videz. V evangeličansko vero je prestopil iz življenjske nuje, vse do tedaj se je ravnal po svojem vzorniku, tržaškem škofu Petru Bonomu, ki se je zavzemal za reformo znotraj Katoliške cerkve. Od svojega 40. do 78. leta je preživel v tujini, na Nemškem. Le od leta 1562 do 1565, dobra tri leta, mu je bilo še dano preživeti v domovini, v Ljubljani, kjer je kot evangeličanski deželni škof (superintendent) vodil kranjsko Evangeličansko cerkev in zanjo napisal svojo najizvirnejšo knjigo, Cerkovno ordningo (Cerkveni red). Pri 57 letih je bil drugič in za vedno pregnan iz domovine. Po tem drugem pregnanstvu je na svojem zadnjem službenem mestu, v Derendingenu pri Tübingenu, skoval besedo „nigdirdom“, nikjer doma!

Kruta usoda pregnanca bi lahko skrhala njegovo voljo do življenja. Lažje bi se mu bilo utopiti v nemški svet, se stopiti z njim in pozabiti na svojo nesrečo. Veličina Primoža Trubarja je ravno v tem, da je ustvarjalno presegel življenjske udarce ter se kot prvi „slovenski kondor“ nepoškodovan in zmagovit dvignil z dvakratnega pogorišča, ko je bil ob vse svoje imetje. Reševala ga je njegova močna vera in vdanost duhovnemu poslanstvu. »Stati inu obstati« je bilo Trubarjevo prekaljeno reklo, za katerim stojijo njegov življenjski boj in idealizem, njegova močna osebnost, njegova globoka ljubezen do slovenskega naroda. Namesto grenkobe, zamer in maščevanja je v narodno skrinjico položil vrednote, na katerih je »preprosto ljudstvo slovenskih dežel« do danes rastlo in odrastlo kot kulturni narod in na katere se je navezal Prešeren, ko je zapisal: »Žive naj vsi narodi …«

V jugozahodni Nemčiji je Trubar štirikrat zamenjal mesto evangeličanskega pastorja. Iz Rothenburga nad Taubero je odšel v Kempten, blizu švicarske meje, in tam od leta 1553 do 1560 preživel svoje najustvarjalnejše obdobje - začel je prevajati Sveto pismo. Ko so ga leta 1560 kranjski deželni stanovi poklicali za predstojnika Evangeličanske cerkve na Kranjskem, je bil povsem v projektu slovensko-hrvaške ali južnoslovanske biblijske tiskarne v Urachu, nedaleč od Tübingena. Da bi mogel kot ravnatelj zavoda dobro voditi podjetje, je za dve leti prevzel službo pastorja v Urachu. Po drugem pregnanstvu je za nekaj mesecev dobil župnijo v Lauffnu pri Heilbronnu, a že naslednje leto, 1566, ko mu je bilo 58 let, je prevzel svoje zadnje delovno mesto v Derendingenu pri Tübingenu.

Do svoje smrti leta 1586 je napisal 22 knjig in prevedel vso Novo zavezo ter dve leti pred smrtjo dočakal celoten prevod Biblije v slovenščino, delo svojega učenca Jurija Dalmatina. Ko je deloval na nemškem ozemlju, od Rothenburga nad Taubero, Kemptna do Tübingena in Uracha, ni bil le pastor evangeličanskih župnij, temveč hkrati narodni buditelj, organizator in diplomat, ki je posegal v vrh tedanje evropske javnosti. Južnoslovanski biblijski zavod v Urachu s tiskarno za izdajanje knjig v glagolici in cirilici je v evangeličanskih zgodovinskih virih zapisan kot prvi misijonski projekt. Kakšen daljnoviden evropski projekt, takrat, v 16. stoletju! Samo človek velikega formata, kakršen je Trubar bil, je bil zmožen, da je kot tujec in priseljenec v osrčju tedanje Evrope uveljavil svoj genij ustvarjalnosti in samobitnosti.

Ime Primoža Trubarja zveni domače v vseh nemških krajih, kjer je deloval, zlasti v Tübingenu in Derendingenu. Tam ima svojo ulico, svoj župnijski dom in otroški vrtec, svojo cerkev. V Trubarjevem letu se ga s številnimi prireditvami in znamenji spominjajo tudi v Kemptnu in v Rothenburgu nad Taubero: predavanja, razstave, simpoziji, ekumenska bogoslužja, obiski slovenskih skupin in delegacij, poimenovanje trga pred cerkvijo v obeh omenjenih mestih. V Nemčiji je Trubar v zavesti in živem spominu številnih ljudi. A v srce zapisan v svojem »nigdirdomu« pač ne more biti; lahko pa je zapisan tam, kjer je bil duhovno vedno doma: v srcih svojih »lubih Slovencev«.


Dr. Zvone Štrubelj