Do sredine 16. stoletja je slovenščina živela le v obliki močno razdrobljenih narečnih govoric in redkih, med seboj šibko in nesistematično povezanih rokopisov. Trubar pa se je na podlagi svoje bivanjske izkušnje (njegova življenjska pot je imela še pred prestopom v protestantizem pomembne postaje na narečno različnih koncih slovenskega ozemlja: Raščica, Trst, Radeče,
Laško, Ljubljana, Celje, Šentjernej), versko spodbujene ustvarjalnosti in tehtnega premisleka odločil za izbiro središčno zasidrane, vendar nadnarečne (nadpokrajinske) jezikovne norme. To normo je ob podpori svoje iznajdljivosti (izraba tiska kot takrat najsodobnejše tehnike), gospodarske podjetnosti, delavnosti, govorniške in glasbene nadarjenosti, telesne in duhovne moči uveljavil v več kot dvajsetih knjigah raznih besedilnih vrst (od abecednika do teološke razprave, od pripovedništva do poezije, od koledarja in registra do molitve). Z njimi je Slovence (tj. tiste, ki so znali brati) tako razločno nagovoril, da si je kljub šibki odmevnosti protestantskih idej med večinskim kmečkim prebivalstvom (90%) pridobil med plemstvom in meščanstvom zadosti močnih podpornikov, vnetih posnemovalcev in uspešnih razvijalcev (Krelja, Dalmatina, Bohoriča idr.). Njegova knjižna slovenščina se je zakoreninila ter “stala inu obstala” tudi po zatonu slovenske reformacije, tj. potem, ko je habsburški vladar notranjeavstrijskih dežel leta 1599 najodločneje uveljavil pravilo augsburškega,miru o določanju verske pripadnosti podložnikov in odredil delovanje protireformacijskih komisij s požiganjem protestantskih knjig (slovenskih in neslovenskih) ter s prisilnim izseljevanjem tistih meščanov in kmetov, ki se niso hoteli odpovedati protestantski veri.

Trubar je imel pri svojem oznanjevalnem in cerkvenoorganizacijskem delu ves čas pred očmi skupni slovenski jezikovni prostor, ne glede na meje fevdalnih dežel; šlo mu je za vso “Cerkev božjo tiga slovenskiga jezika”, najsi bo na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem idr. Tudi ko je živel na tujem, se je čutil v dobrem in hudem povezanega s tem območjem in je svojo ljubezen izražal ne le s slovitim nagovorom “Lubi Slovenci!”, temveč je znal zanosno hvaliti to “dobro, dostojno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo”, se premišljeno zavzemati za njegov duhovni blagor (šolstvo!) ali pa se v stiskah popolnoma solidarizirati z njim, češ, “mi smo ja več grešili kakor drugi”.

Tesna povezanost s slovenskim okoljem pa Trubarju ni preprečevala gibanja in delovanja v evropskih razsežnostih, samozavestnega razgledovanja med najvplivnejšimi osebnostmi tistega časa – od Erazma Rotterdamskega do kralja Maksimilijana II., od humanističnega škofa Petra
Bonoma do teologov Matije Flacija in Jakoba Andreaeja. Posebno zanimivo je njegovo širokopotezno oziranje proti jugovzhodu: sodelovanje pri izdajanju glagolskih in ciriličnih knjig ter zanimanje za Koran in turško mohamedanstvo.


Čemu se spominjamo


Brez uveljavitve Trubarjeve knjižne slovenščine Slovencev kot naroda danes najbrž ne bi bilo, saj bi se med prebivalstvom naših pokrajin zaradi šibkosti drugih identifikacijsko povezovalnih
dejavnikov težko množično utrdila zavest o skupni pripadnosti in zgodovinski usodi. Namesto izoblikovanja moderne slovenske narodne identitete (in državotvornosti) bi verjetno prevladali
asimilacijski vplivi številčno, politično, vojaško idr. močnejših jezikovnih skupnosti in privlačnih središč iz soseščine. Veljavo tega knjižnega jezika so morali v zadregi priznavati celo nasprotniki protestantov (npr. protireformacijski škof Tomaž Hren) in to je omogočilo njegovo preraščanje v
nepretrgano izročilo vseslovenskega knjižnojezikovnega razvoja do današnje stopnje, tj. do vrhunske kulturne stvaritve in prožnega izraznega sredstva tudi za sporazumevanje o najzahtevnejših vsebinah.

Izjave o izrazni nezadostnosti slovenščine (češ da “za biznis pa res ni dobra” in da “ni mogoče pisati vrhunskih znanstvenih člankov v slovenščini”) ali o njeni estetski manjvrednosti (npr. da slovenska skladba za evrovizijsko tekmovanje “v angleščini enostavno zveni bolje”) ali o neekonomičnosti njene rabe (“Tiskanje plakatov v slovenščini je drago in nepotrebno, saj vsi razumemo angleško, a ne?”) so daleč od resnice.

Danes se slovenščine množično učijo tudi tujci (tega nekoč nismo bili navajeni); če bi bila njena raba neekonomična, se je ne bi.

Naj bi še tako načrtno izbirali čas za zaznamovanje katerega Trubarjevega jubileja, ne bi mogli najti pomenljivejšega, kakor je ta, ki nam ga podarja vsaj deloma naključni splet zgodovinskih okoliščin: knjižna slovenščina – Trubarjeva dediščina – je najmočnejša slovenska narodnopovezovalna in narodnoreprezentativna prvina, od leta 1991 tudi državni jezik Republike Slovenije, od leta 2004 eden izmed uradnih jezikov Evropske zveze in prav leta 2008 – v mednarodnem letu jezikov in v obdobju predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije – tudi eden izmed delovnih jezikov tega organa. Knjižna slovenščina se torej pol tisočletja po svojem nastanku uspešno uveljavlja v najuglednejših govornih položajih, kar si jih je danes mogoče predstavljati.

Pozitivno vrednotenje knjižnojezikovne in širše kulturne zaslužnosti Primoža Trubarja ter njegovih protestantskih sodelavcev je danes za vse Slovence nesporno, ne glede na nekdanje verske spopade ali sodobnejša ideološko-politična nasprotja v slovenski družbi. Ob jubileju želimo ne le poživiti zavest o tej zaslužnosti, temveč tudi poglobiti vednost o njej in o Trubarjevem prispevku v širšem evropskem obzorju, danes bi lahko rekli v ohranjanju kulturne raznolikosti in v medkulturnem dialogu.

Danes se je o tem mogoče poučiti iz številnih knjig, tu naj navedemo nekaj najpomembnejših znanstvenih in poljudnih iz zadnjega pol stoletja:

Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, Ljubljana 2008
Igor Grdina, Od brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor 1999 Helena Jazbec, Nemške izposojenke pri Trubarju, Ljubljana 1974
Mimi Malenšek, Plamenica, roman o Primožu Trubarju, Koper 1957
Majda Merše, France Novak, Francka Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev
16. stoletja, poskusni snopič, Ljubljana 2001
Gerhard Neweklowsky, Trubarjev katekizem 1550: konkordance, indeks besed, pogostnostni spiski, Ljubljana 1984
Jože Pogačnik, Primož Trubar v besedi in sliki, Ljubljana 1986
Jože Rajhman: Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarnozgodovinskih, jezikovnih in
zgodovinskih raziskav, Ljubljana 1977
Jože Rajhman (ur.), Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986
Jože Rajhman, Trubarjev svet, Trst / Ljubljana 1986
Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968
Janez Rotar, Trubar in južni Slovani, Ljubljana 1988
Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966
Mirko Rupel, Primož Trubar, življenje in delo, Ljubljana 1962 Slovenci v evropski reformaciji šestnajstega stoletja (zbornik simpozija), Ljubljana 1986
Biblia Slavica, Serie IV: Südslavische Bibeln, Band 3,2: Kommentare (herausgegeben von
Jože Krašovec, Majda Merše, Hans Rothe), Paderborn, München, Wien, Zürich 2006


Najvidnejše oblike proslavljanja jubileja (državne in krajevne proslave, odkrivanje spomenikov, izdajanje Trubarju posvečenih publikacij idr.) bodo s svojo poudarjeno simboliko smiselne, če bodo učinkovale kot pobude za nadaljnje znanstveno raziskovanje dejstev, povezanih z osrednjo postavo starejše slovenske zgodovine, za prepoznavanje njenega pomena za današnji čas, predvsem pa za dvig naše kulturne in državno-politične samozavesti ter dokazovanje praktične zavezanosti Trubarjevemu jezikovnemu izročilu. Ta zavezanost naj se kaže predvsem kot učenje, uveljavljanje in razvijanje slovenščine na vseh tradicionalnih in novih področjih, ki jih odpirata družbeni in tehnološki razvoj, ko gre za “stati inu obstati” na globalizacijskem prepihu. Jezika in kulture pa po viziji iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko ne priznavamo le v funkciji spodbujevalcev gospodarskega razvoja in konkurenčnosti, temveč tudi kot izvirni in
nepodrejeni možnosti počlovečevanja. Zato je treba v Trubarjevem letu zavračati izrazno malomarnost ter miselnost in interese, ki zahteve po neokrnjeni rabi slovenščine npr. v znanosti in visokem šolstvu, v imenih podjetij in javnih napisih uvrščajo med “administrativne ovire” za pretok znanja ali za našo mednarodno prepoznavnost, prepoznavati pa avtentične sporazumevalne
potrebe in pravice državljanov Slovenije ter potrebe slovenske družbe kot celote po izrazni inovativnosti, socialni vključenosti, obvladovanju možnosti informacijsko-komunikacijske tehnologije, krepitvi družbene kohezivnosti in posameznikovega osebnostnega razvoja.


Dr. Janez Dular:  Koga, česa in čemu se letos spominjamo
Besedilo za publikacijo Trubarjevo leto 2008=The Year of Trubar = Das Trubar Jahr : Primož Trubar (1508-1586): 500. obletnica rojstva, Ljubljana: Koordinacijski odbor za državne proslave, 2008