-->
Domov / Novice / Nagovori SLO ENG
Trubarjevo leto
O Trubarju
Trubarjev čas
Koledar dogodkov
Novice
Publikacija
Povezave
Zanimivosti
Govor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija ob slovesnosti, ki je 8. junija 2008 počastila 500. obletnico Trubarjevega rojstva

Raščica, 8. junija 2008

 

Spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Turk,
spoštovani gospod predsednik Državnega zbora France Cukjati, spoštovani ministri in poslanci, spoštovani predstavniki diplomatskega zbora, spoštovani gospod nadškof Alojz Uran, spoštovani gospod Geza Erniša


Povsem naravno je, da se Primoža Trubarja, gotovo eno najpomembnejših osebnosti v naši zgodovini, ob petstoti obletnici njegovega rojstva počasti z državno proslavo in številnimi prireditvami. Trubar kot Raščičan, kot Kranjec, kot razgledan in ustvarjalen Slovenec ter kot samozavesten Evropejec, ki je obvladal tuje jezike, je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, za uveljavljanje slovenščine. Jezika torej, ki je bistvena osnova delovanja in osmislitve vsakega posameznika in vsakega naroda.


Seveda nas petstota obletnica rojstva Primoža Trubarja lahko obvezuje k iskanju morebitnih novosti, ki jih bodo gotovo prinesli številni simpoziji in prireditve, a za večino je bolj priložnost za to, da si obudimo Trubarjevo dobo in podobo in se vprašamo, kakšen je bil, kako se je opredeljeval do svojega časa in okolja, kaj je storil in zakaj je torej ta podoba tako živa še po tolikih stoletjih.
Začetek stoletja, v katerem se je rodil Primož Trubar, označujemo v zgodovini kot začetek zgodnjega novega veka – kot začetek dobe – v kateri se je evropska kultura odpravila proti modernosti, proti današnjemu stanju.
V Evropi je novi čas na političnem področju zaznamoval nemški cesar Maksimilijan I., zadnji vitez in prvi landsknecht, fantast in realist, ki je sanjal o vzpostavitvi univerzalne monarhije, ob čemer se je postavljalo vprašanje, kdo bi ji vladal. A v nadaljevanju je ločitev nemškega cesarstva že postavila obrise bodoče avstrijske monarhije. Hkrati so se postavljale z upravo, sodstvom, vojsko in bolj natančno določitvijo državnih meja zgodnje novoveške oblike teritorialnih držav, ki so bile znanilke oblikovanja nacionalnih držav.


Odkritje novih svetov za širjavami morij je pomenilo, če uporabim sodoben izraz,  napoved globalizacije. Nastajala je velika Rusija, ki je silila v Evropo, a osvajala vzhod, turški imperij pa je v tem času, v času svojega viška, trkal na vrata Dunaja. 16. stoletje je prineslo tudi velik tehnološki razvoj, povečalo se je število univerz – središč humanizma, odprla se je pot intelektualnemu in duhovnemu razcvetu. Seveda so se odprla tudi vprašanja reformacije in katoliške prenove – dveh velikih miselnih sistemov v evropski zgodovini, ki sta znala kot sredstvo za širjenje svojih idej vešče uporabljati prav v tem času vse bolj uveljavljeni tisk. V odnosih med političnimi dejavniki, ki so reševali bistvena verska vprašanja, povezana z reformacijskimi gibanji, so izbruhnili spori. Ti so vodili v dolgotrajne verske vojne, ki so bile bolj krvave kot običajni vojaški spopadi. O kakšnem medkulturnem dialogu ali nastavkih zanj v 16. stoletju ni bilo niti sledu. Toda potem, ko je bil verski zemljevid vzpostavljen, so bili načini delovanja različnih konfesij, tako reformatorskih cerkva kot prenovljene katoliške cerkve, zelo podobni. V vseh veroizpovedih so si prizadevali izboljšati izobrazbo in disciplino duhovščine, enako so povsod zaostrili tudi moralne norme. V tem burnem političnem, vojaškem, gospodarskem in kulturnem vrenju je bilo slovenskemu prostoru prizanešeno z veliki vojnami, a doživljal je vse tiste posebnosti, ki jih je prinesla nova doba. Toliko sprememb, toliko dinamike v enem stoletju, v katerem je bilo Trubarju dano živeti 78 let.


Kot prvi slovenski avtor knjig je Primož Trubar preživel vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikakšen avtor velike slave: delati, pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razmerah, prihranjeno mu je bilo le to, da ni več doživel uničujočega vala protireformacije  in s tem uničenja skoraj vseh protestantskih knjig. Pri vsem tem pa je zagrizeno in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velikemu cilju – in umrl menda v prepričanju, da je svoje poslanstvo izpolnil. Torej cilj dosegel. Po njegovi smrti je sicer več kakor dve stoletji kazalo, da se je zmotil, da je bilo njegovo delo zaman, toda pozneje, to je v slabih zadnjih dveh stoletjih, skoraj ni bilo vidnejšega slovenskega pisca, ki se ne bi posvečal Trubarjevemu življenju, jeziku, prevodom, vsebini njegovih del in sploh njegovemu pomenu za Slovence. Njegovi spisi – vsaj v izborih – pa besedila o njem samem - izhajajo še v današnjem času. Že zadnji dogodki ob njegovi 500-letnici govorijo o tem, da sta bili izdaja njegovih knjig in njegovi odzivi na razmere, v katerih je živel, tudi za ta čas nekaj izjemno tvornega in sodeč po vsebini prireditev, ki so se in se še bodo zvrstile v tem letu, bo ta ugotovitev samo potrjena. Trubar je s svojim delom postavil temelje, na katerih se je skozi stoletja razvijala slovenska kulturna identiteta, ki je danes eden bistvenih konstitutivnih elementov slovenske države. Pri tem pa je znano, da njegov prvotni namen ni bil zasledovanje tovrstnega smotra: kot reformator je želel le, da bi se ljudje naučili brati sveto pismo v svojem , to je slovenskem jeziku, da bi bili lahko sami, svobodno in brez posrednikov v stiku z božjo besedo, kakor se je razodevala v svetem pismu. Toda ta svoboda in pravica, v marsičem že tedaj uresničeni, sta imeli daljnosežne posledice za bodočo zgodovino Trubarjevega ljudstva. V zgodovinskem razvoju Slovencev sta bili narodotvorna in kulturnotvorna dejavnika. Kot smo omenili, je Trubar živel v burni in kruti dobi, v kateri je šlo za veliki zgodovinski prelom z neko stoletja staro miselnostjo in postavljanje smernic za drugačno življenjsko prakso Evrope. Vse to se je zrcalilo v njegovem delovanju, pač zato, ker je sam bil osebnost, ki je bila sposobna dojeti duha časa, pa tudi prisiljena sodoživljati moro zgodovine in njenih zahtev. V tem smislu mu ni bilo na osebni ravni z ničemer  prizaneseno; na eni strani o tem govori pojem, ki ga je sam izrekel, namreč njegov »nikdir dom«, ki niti v Derendingenu, po svojem drugem izgnanstvu iz naših dežel, ni bil pravi dom, ampak zdomstvo, ki so ga močno zaznamovala dotedanja preganjanja, zaplembe premoženja in druge nadloge. Toda vse te muke ga niso zlomile, saj se ni pustil onemogočiti in ni utihnil.
Pri svoji vztrajnosti pa je vendarle imel tudi nekaj sreče; tu mislim na dejstvo, da je imel nekatere izvrstne učitelje, pa tudi nekaj zaščitnikov, ob pomoči katerih je lahko uresničeval svoje zamisli. Tu mislim na primer na tržaškega škofa Bonoma, razgledanega in tolerantnega humanista, ob katerem se je Trubar oblikoval v izobraženega svetovljana in patriota, ki je jezik svojih rojakov imel nadvse rad, tudi po zaslugi Bonoma, ki je bil naklonjen slovenščini. Kajti naklonjenost prominence tistega časa do jezika, ki so ga govorili le podložniki, tedaj kljub vsemu, ni bila nekaj samoumevnega. Če k temu prištejem Trubarjeve šole na Dunaju in v Salzburgu, razumevajoče imenitnike na Wurtenberškem, stike z visokimi reformatorji, je mogoče reči, da je bil Trubar v stiku z intelektualnimi in verskimi vrhovi, čez katere je šel »duh časa« in je torej navdihoval tudi njega, slovenskega verskega prenovitelja. Samo v takšni kondiciji se je lahko lotil nečesa neverjetnega: zapisovati jezik in pisati v njem knjige, se pravi uporabljati jezik, ki je bil do tedaj v nadvse skromni obliki zapisan zgolj naključno. To je lahko počel samo izjemno bister in delaven človek, ki ga bistveno označuje ljubezen do domovine – tista ljubezen, o kateri že Ivan Prijatelj poroča, da je prevzela celo odločnega katoličana Jerneja Kopitarja, ki je rekel, da ga »Trubarjeva velika ljubezen do domovine popolnoma razorožuje proti njegovim protestantskim naukom«.


Toda nič manj nas najbrž ne vznemirja Trubarjeva kritika zaostalosti in nekulturnosti tedanjih Slovencev, kritika, ki je samo izraz druge strani te iste ljubezni, o kateri je pisal tudi Mirko Rupel. V pismu, ki ga je Trubar skupaj s Kreljem napisal Bohoriču, je rečeno: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine: saj je prava sramota, kako se vse povsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec!«   Ukrep za odpravo takšnega stanja je Trubar videl zlasti v obiskovanju šol, zato si je prizadeval, da bi jih bile deležne najnižje plasti prebivalstva. V Cerkovni ordningi v posebnem dostavku pravi: » … En vsaki pridigar inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra oli mežnarja imejti inu držati, da te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke vuči slovenski brati inu pisati, ta katekizmus zred s to kratko izlago izvuna (napamet) povejdati.« Po drugi strani pa, priznajmo, navedena kritična misel skoraj po petsto letih še ni izgubila vse svoje veljave, saj je »bedno rovtarstvo« lahko ime za marsikakšen današnji pojav, le da je včasih zdaj videti, da je bolj značilno za kakšnega novopečenega mogočnika, kot pripadnika socialno ogrožene družbene plasti. Kot na drugi strani prav tako ni ravno pogosto, da bi vsi imenitni in premožni bili voljni združiti svoje želje in gorečnost za to, da bi napravili konec temu bednemu rovtarstvu.


Trubar, kot upornik in neprilagodljivec, verski reformator in avtor knjig, je avtor podviga, v katerem so inicialne zadeve za naš obstoj: v  knjižni obliki nam je prvi posredoval naš jezik. V polni meri se je zavedal, da ima natis prve slovenske knjige epohalen pomen, saj je njeno izdajo opisal z besedami: »Od kar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo.« Začel in utemeljeval je slovenske ljudske šole, bil »sokriv« za prvo tiskarno v Ljubljani in nenazadnje, s svojimi nastopi bil tisti, ki kot nihče pred njim ni varčeval s kritiko neznosnih razmer (čeprav ni bil revolucionar): bil je pač človek nove dobe, ki se je tudi na Slovenskem vzpostavljala s prevrednotenjem preteklosti in s kritiko sočasnosti. Morda nehote je s svojim delovanjem bil vzgled za tisto, kar označuje sintagma: prevzeti zgodovinsko usodo v svoje roke.


Njegova ljubezen do ljudstva se zdi, da v slovenski zgodovini ni ravno pogosta. Pri posameznikih jo je srečati večkrat, a manjka pri gibanjih ali skupinah. Pa vendar: najbrž bi jo slabih dvesto let kasneje našli pri Prešernovem krogu, ki se je s podobno vztrajnostjo boril proti filistrom in potem s Prešernom dosegel visoko umetnost, in še slabih 200 let po Prešernu pri slovenskih patriotih, ki so se nesebično borili za svoj narod in lastno državo.


Nedvomno podobno silovitost ljubezni do svojega naroda pri posameznikih srečamo tudi danes. Toda pri marsikom je uplahnila, pri določeni plasti slovenskega prebivalstva, kot da se je izčrpala. Seveda imam v mislih jezik; s kakšno dosledno skrbjo in slastno ljubeznijo so slovenščino pisali Trubar in njegovi reformatorji! Danes kaže, da marsikdo ni pripravljen na tak trud  in se mu ne zdi vredno spoznavati in razvijati bogastva trubarjevsko-prešernovskega jezikovnega izročila kot vrednoto tudi v novem stoletju.


Še enkrat velja poudariti, da je bila s Trubarjevim delom prižgana iskra v svetu slovenstva, ki je vzplamtela v nikdar ugaslo občutenje domovine, torej v identiteto, oblikovano z jezikom v prostoru in času. V dolgem procesu nastajanja nacionalnih držav v Evropi je to slovensko občutenje domovine doseglo zgodovinsko izpolnitev z nastankom samostojne države. V evropski skupnosti, na skupnih vrednotah utemeljenem prostoru kulturne raznolikosti, smo postali njen naravni sestavni del in slovenščina je eden od uradnih evropskih jezikov.


Že ob bežnem pregledu Trubarjevega dela in življenja je mogoče ugotoviti, da je bil v marsičem človek našega časa: ustvarjalec, bistveno zaznamovan z usodo migranta, soočen z neznosno krutostjo časa, nenehno v kritičnem razmerju do okolja, evropsko razgledan in zato v položaju, da je bil brezkompromisen v obrambi svojega nazora in ciljev, a tudi , kot je nekoč zapisal Ivan Prijatelj, strpen in razumevajoč. Z vsem tem njegov veliki patriotizem ni v nasprotju, ampak se logično dopolnjuje z njegovim izbranim poslanstvom. To je lahko živa spodbuda sodobnikom, ki jim je potemtakem že zdavnaj in seveda prvi v marsičem »zarisal« njihov profil in pogoje, zaradi katerih prava ustvarjalnost ne more nikoli usahniti. Primož Trubar nam s svojim življenjem, polnim dramatičnih nevarnosti in tveganja, seveda pa enako s svojim delom, s svojo ustvarjalnostjo sporoča, da je ustvarjalnost resnična le, če je ustvarjalnost tudi za druge. Ustvarjalnost te vrste preživi čas, četudi se včasih njen živi tok pretrga. Sledimo Trubarju!            

 

Govor ministra za kulturo ob 500-letnici Primoža Trubarja v Narodnem muzeju, Ljubljana, 6. marec 2008

Spoštovani,

ob bogatem programu v počastitev 500-letnice Trubarjevega rojstva se spričo splošnega poznavanja tega moža morda kdo vpraša: kaj drugega kot izraz spoštovanja do njega lahko doživimo na izvedbah tega programa? Ni bilo o njem povedano že vse, tako glede njegove osebnosti in njegovih del kot tudi pomena tako za slovensko kulturo kot evangeličansko skupnost v Sloveniji? Ali pa prek njegovega delovanja iščemo svoj smisel  ali oporo za svoje delo v današnjem času?

Seveda nas 500-letnica njegovega rojstva lahko obvezuje k iskanju morebitnih novosti – a za večino je bolj priložnost za to, da si obudimo njegovo podobo in se vprašamo, kakšen je bil, kako se je opredeljeval do svojega časa in okolja, kaj je storil in zakaj je torej ta podoba tako živa še po tolikih stoletjih?

Kot prvi slovenski avtor knjig je preživel vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikakšen avtor velike slave: delati/pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razmerah, prihranjeno mu je bilo le to, da ni več doživel uničujočega vala protireformacije in s tem sežiga skoraj vseh protestantskih knjig. Pri vsem tem pa je zagrizeno in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velikemu cilju – in umrl menda v prepričanju, da je svoje poslanstvo izpolnil. Torej cilj dosegel. Po njegovi smrti je sicer več kakor dve stoletji kazalo, da se je zmotil, da je bilo njegovo delo zaman, toda pozneje, to je v slabih zadnjih dveh stoletjih skoraj ni bilo vidnejšega slovenskega pisca, ki se ne bi posvečal Trubarjevemu življenju, jeziku, prevodom, vsebini njegovih del in sploh njegovemu pomenu za Slovence. V 20. stoletju, zlasti pa še v desetletjih po drugi vojni, je sploh izšla cela vrsta zajetnih knjig in razprav o njem, fenomen Trubar pa je bil kajpak tudi izziv za sedmo umetnost (film) – in dolžno priznanje mu je ob drugem izkazala tudi njegova »druga domovina« Nemčija, in sicer na mednarodnem simpoziju ob 400-letnici njegove smrti v Tübingenu. Njegovi spisi – vsaj v izborih – pa  teksti o njem samem izhajajo še v današnjem času.

Že dosedanji dogodki ob njegovi 500-letnici govorijo tem, da sta bili izdaja njegovih knjig in njegovi odzivi na razmere, v katerih je živel, tudi za ta čas nekaj izjemno tvornega – in sodeč po vsebini napovedanih prireditev, ki se bodo zvrstile v tem letu, bo ta ugotovitev samo potrjena. V tem nagovoru seveda za to ni mogoče podati izčrpne utemeljitve, a če povzamem, bi dejal: njegov večplastni projekt, ki sta ga ob drugem tvorili skrb za versko prenovo in za to nalogo neogibno znanje, kot sta zlasti pisanje in branje slovenščine, je nadvse ugodno vplival na oblikovanje zavesti o pomenu, varovanju in razvoju slovenskega jezika in o posebnostih njegovih govorcev. Ali drugače, Trubar je s svojim delom postavil temelje, na katerih se je skozi stoletja razvijala slovenska kulturna identiteta, ki je danes eden bistvenih konstitutivnih elementov slovenske države. Pri tem pa je znano, da njegov prvotni namen ni bil zasledovanje tovrstnega smotra: kot reformator je želel le, da bi se ljudje naučili brati sveto pismo v svojem, tj. slovenskem jeziku, da bi lahko sami, svobodno in brez posrednikov, bili v stiku z božjo besedo, kakor se je razodevala v svetem pismu. Toda ta svoboda in pravica, v marsičem že tedaj uresničeni, sta imeli daljnosežne posledice za bodočo zgodovino Trubarjevega ljudstva. V zgodovinskem razvoju Slovencev sta bili narodo- in kulturotvorna dejavnika.

Kot vemo, je Trubar živel v burni in kruti dobi, v katerem je šlo za veliki zgodovinski prelom z neko stoletja staro miselnostjo in postavljanje smernic za drugačno življenjsko prakso Evrope. Vse to je se je zrcalilo v njegovem delovanju, pač zato, ker je sam bil osebnost, ki je bila sposobna dojeti duha časa, pa tudi prisiljena sodoživljati môro zgodovine in njenih zahtev. V tem smislu mu na osebni ravni menda z ničemer ni bilo prizaneseno; na eni strani o tem govori pojem, ki ga je sam izrekel, namreč njegov »nigdir dom«, ki niti v Derendingenu po svojem drugem izgnanstvu iz naših dežel, ni bil pravi dom, ampak zdomstvo, ki so ga najbrž močno zaznamovala dotedanja preganjanja, zaplembe premoženja in druge nadloge. Toda vse te muke ga niso zlomile, saj se ni pustil onemogočiti in ni utihnil.

Pri svoji vztrajnosti pa je vendarle imel tudi nekaj sreče; tu mislim na dejstvo, da je imel nekatere  izvrstne učitelje, pozneje pa tudi nekaj zaščitnikov, ob pomoči katerih je lahko uresničeval svoje zamisli. Tu mislim npr. na tržaškega škofa Bonoma, razgledanega in tolerantnega humanista, ob katerem se je Trubar oblikoval v izobraženega svetovljana in patriota, ki je jezik svojih rojakov imel nadvse rad, najbrž tudi po Bonomovi zaslugi, saj je bil Bonomo naklonjen slovenščini. Kajti naklonjenost prominence tistega časa do jezika, ki so ga govorili le podložniki oziroma tlačani, se pravi, hlapci in dekle, tedaj kljub vsemu ni bila nekaj samoumevnega. Sam Martin Luther, sicer v verskih rečeh nemara Trubarjev vrhovni zgled, je bil npr. do jezika svojih drugorodnih rojakov, to je Lužiških Srbov, katerih vasi so obkrožale Wittenberg, izrazito odbojen, zato pa po mnenju nekaterih prevod Novega testamenta v lužiško srbščino (leta 1548) niti po njegovi smrti ni bil natisnjen, ampak je ostal v rokopisu. Če k temu prištejem Trubarjeve šole na Dunaju in Salzburgu, razumevajoče imenitnike na Würtemberškem, stike z visokimi reformatorji, je mogoče reči, da je bil Trubar v stiku z intelektualnimi in verskimi vrhovi, čez katere je šel »duh časa« in je torej navdihoval tudi njega, slovenskega verskega prenovitelja.

Samo v takšni kondiciji se je lahko lotil nečesa neverjetnega: zapisovati jezik in pisati v njem knjige, se pravi uporabljati jezik, ki ga tako rekoč še ni bilo (zapisanega). To je lahko počel samo izjemno bister in delaven človek, ki ga bistveno označuje ljubezen do domovine – tista ljubezen, o kateri že Ivan Prijatelj poroča, da je prevzela celo »odločnega katoličana« Jerneja Kopitarja, ki je rekel, da ga »Trubarjeva velika ljubezen do domovine popolnoma razorožuje proti njegovim protestantskim naukom«.


Toda nič manj nas najbrž ne vznemirja Trubarjeva kritika zaostalosti in nekulturnosti tedanjih Slovencev, kritika, ki je samo izraz druge strani te iste ljubezni, o kateri je pisal tudi Mirko Rupel. V pismu, ki ga je skupaj s Kreljem napisal Bohoriču (1565), je rečeno: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine: saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile,da mu napravijo konec!« Ukrep za odpravo takšnega stanja je Trubar videl zlasti v obiskovanju šol, zato si je prizadeval, da bi jih bile deležne najnižje plasti prebivalstva. V Cerkovni ordningi v posebnem dostavku pravi: »… en vsaki pridigar inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra oli mežnarja imejti inu držati, da te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke vuči slovenski brati inu pisati, ta katekizmus zred (= vred) s to kratko izlago izvuna ( = na pamet) povejdati.«  -  Po drugi strani pa, priznajmo, navedena kritična misel skoraj po petsto letih še ni izgubila vse svoje veljave, saj je »bedno rovtarstvo« lahko ime za  marsikakšen današnji pojav – le da je zdaj včasih videti, da je bolj značilno za kakšnega novopečenega mogočnika kot pripadnika najnižje družbene plasti. Kot na drugi strani prav tako ni ravno pogosto, da bi vsi imenitni in premožni bili voljni združiti svoje želje in gorečnost za to, da bi napravili konec temu »bednemu rovtarstvu«.

Že ob bežnem pregledu Trubarjevega dela in življenja je torej mogoče ugotoviti, da je bil v marsičem človek našega časa: ustvarjalec, bistveno zaznamovan z usodo migranta, soočen z neznosno krutostjo časa, nenehno v kritičnem razmerju do okolja, evropsko razgledan in zato v položaju, da je bil lahko brezkompromisen v obrambi svojega nazora in ciljev, a tudi, kot je nekoč zapisal že omenjeni Prijatelj, strpen in razumevajoč. Z vsem tem njegov veliki patriotizem ni v nasprotju, ampak se logično dopolnjuje z njegovim izbranim poslanstvom. To je lahko živa spodbuda sodobnikom, ki jim je potemtakem že zdavnaj in seveda prvi v marsičem »zarisal« njihov profil in pogoje, zaradi katerih prava ustvarjalnost ne more nikoli usahniti. Program prireditev ob 500-letnici Primoža Trubarja potemtakem ni samo počastitev tega moža, temveč tudi zgled in opora za vse, ki z delom skušamo presegati – zdaj upajmo vendarle v boljših razmerah – zmerom pretesni okvir vsakodnevne pragme.  Pri tem bomo morda uspešnejši tudi zato, ker zavest o nas samih in nujnost, da svojo usodo jemljemo v svoje roke, nista današnji domislek, ampak sta stari pol tisočletja.

Spoštovani, ob koncu te velike razstave bi se rad zahvalil njenim avtorjem in organizatorjem, posebej še tistim, ki so sodelovali – če smem tako reči – pri »operaciji« Slovenska cerkovna ordninga: kot veste, je ta izredno pomembna Trubarjeva knjiga iz leta 1564 ohranjena le v enem izvodu; do druge svetovne vojne so en sam njen izvod hranili v Dresdnu, toda med vojno je bil uničen; na srečo so leta 1971 v Vatikanu našli še enega – in tega se je zdaj posrečilo pripeljati v Ljubljano, da ga kot izjemno redkost vidijo obiskovalci razstave. Naj dodam, da nekateri poznavalci menijo, da je ob Dalmatinovem prevodu Biblije prav ta Trubarjeva knjiga drugi knjižni vrh slovenske reformacije. Kot je zapisal Drago Šega ob izdaji Slovenske cerkovne ordninge v zbirki Kondor, je bila ta knjiga »politično in zgodovinsko dejanje, ki je mimo suverene volje deželnega kneza in v nasprotju z ozemeljskim načelom augsburškega miru vzpostavljalo samostojno slovensko cerkev ter ji določalo notranjo ureditev«,  zato pa ima »posebno vrednost in pomen«. Lahko samo še dodam, da je zaradi nje moral Primož Trubar drugič in za vedno iz slovenskih dežel v izgnanstvo, že natisnjeni del naklade pa je bil skoraj v celoti zaplenjen.


dr. Vasko Simoniti
minister za kulturo RS